Limona...

Hej,hoj...
...imam sam še 10 min do začetka trdega dela...delanja zapiskov :) Sem si rekla, da moram mal pospešit ta tempo in tako danes zaključujem z eno knjigo in začenjam z drugo (za katero imam čas do naslednjega tedna)...Družbo mi seveda dela zeleni čaj - gunpowder!!

Torej...par dni nazaj smo dobili čisto pravo majhno drevo limone:)) ful je lušna in že dve mini limoni rasteta!!Zdej jo non stop neki premeščam, iščem svetlobo, zalivam in berem napotke na netu. Mal me skrbi, ker ni bila v bajti to "črno sredo", ko je močno pihalo in snežilo. Sedaj ima nekoliko povešene liste, pa eni bledijo...al se mi sam zdi, ne vem več :))) V glavnem sem jo zalila in pognojila, tako da držim pesti. Ko bo topleje, jo bomo pa dali ven.

Zopet sem dobila "rožomanijo"...sam okrog njih se motam, zalivam, se pogovarjam in jih spodbujam k rasti :)) friki :)))

Ok, zdej pa nazaj na delo :)

Pilates

Pilates je zanimiva vadba...umirjena, vendar čutiš vse svoje mišice. Težko je biti pozoren na pravilno dihanje in izvajanje vaj...ampak prej ali slej uskladiš oboje. Čas hitro mine. Teden tudi. Trikrat se razgibaš, pa si že okoli.
Moje sovaditeljice so večinoma stare od 45 do 71 let :))) Se kr malo vprašaš...What am I doing here? Ampak sem po drugi strani vesela, da se tudi zanje najde primerna vadba.
Vmes so tudi kaki godrnjavčki, ki pridejo na pilates in pol bi sam počivali in ležali...kok so hecni :))
Uporabljamo različne rekvizite...elastiko, uteži, žogo, itd.

Za zdaj sem zadovoljna; se sprašujem kako bo, ko bom utrdila svoje mišice...če bo še izziv...

? ! :)

V Izoli sneži...v Piranu in Kopru pa ne!! What the f***?

Upam, da bo naslednji teden brez snega...moram v LJ!

Hvaležna sem za spletno kamero...čudovit izum:)

Na sprehodu s kosmatincem...

Končno je napočil obisk Obalnega zavetišča za živali. Čisto spontano in hitro je prišlo do dogovora. Če pomislim, koliko časa že načrtujem, da jih bom šla pogledat, me je kr sram. No, je kar je...
Ko smo parkirali, me je malo stisnilo pri srcu...a bom zmogla gledat te živalice, ali se mi bodo preveč smilile?

Že prejšnji dan sem dosti razmišljala o tem. Namreč bojim se velikih psov, ki nenadzorovano hodijo okoli. Seveda ni bilo vedno tako...nekaj slabih izkušenj in strah je tu! Prav nenavadno je, ko te stisne v prsih in ti postane vroče samo zato, ker mimo tebe hodi pes. Grozen občutek, še posebej zato ker imam načeloma zelo rada živali - še posebej pse. Ta strah izgine, če je pes od kake prijateljice, ali mi ga predstavijo kot zelo prijaznega - ala Brita....ali pa ga poznam že od malega:)
No, vse to mi govori, da je moj strah zbirčen in da ga je moč premagati. Ker ni logično, da se enih psov bojim, drugih pa ne...majhnih pa sploh ne...torej je vse v glavi! In letos je padla odločitev, da se tega strahu znebim!
Do sedaj sem se pogovorila z določenimi ljudmi, ki se ukvarjajo s fobijami in s kužki ter imajo nekaj znanja na to temo; božala sem dva mladička večje rasti:); pa še enega dobermana, ki ga nism poznala (ga pa je imela lastnica na vrvici); in zadnji podvig je bil....

...če se vrnem na prejšnjo temo...podvig je bil,da sem v zavetišču izbrala psa večje rasti in ga peljala na sprehod!!:)) Ko sem šla prvič mimo njega se mi je zdel ogromen. Pomislila sem, ta je lušen, ampak velik:) Pol sem pa na svoji desni zagledala eno punčko (kakih 10 let je imela), ki je vsakemu kužku tiščala roko čez ograjo...groza me je bilo gledat, sam čakala sem kdaj jo bo kiri šavsnil...ampak je ni, vsi so se pustili božat. Nato je dala roko tudi v kletko mojega izbranca...in pol sem si rekla...to je to, če njej ni nič, tudi meni ne bo:))) seveda mi je bilo lažje, ker je bila z mano Karmen...tako sva najprej peljale na sprehod Adona nato pa še Lorda (tega si je izbrala Karmen-prijazen kuža srednje rasti). Super sem se počutila!

Prvi koraki v zavetišču so bili zelo naporni. Grozno je smrdelo, kužki so lajali, skakali, folk je hodil okoli...prava norišnica. No, ko se privadiš vonja je boljše, pol vidiš zadovoljne sprehajalce, ki se vračajo in si pomirjen. Imeli so tudi mladičke...kakšne kokice!!:))
Zelo presenečana sem bila nad številom ljudi, ki so bili zbrani tam in želeli sprehajati pse. Veliko je bilo tudi Italijanov. Njih pa res nisem pričakovala. Punca, ki je skrbela za kužke v zavetišču, je rekla, da jih kar dosti pride - Italijanov mislim, pa drugih tudi. Verjetno je slika med tednom drugačna, mogoče bi bilo dobro to preveriti:)

Zelo sem vesela, da sem končno šla v zavetišče, sprehajala kužke (aja, edino poti za sprehajat so švoh) in našla možnost, da premagam strah....so pa to majhni koraki, pot je še dolga...

Ptičja hišica

Zopet je minilo veliko časa od zadnjega zapisa. Zgleda, da vsakič zablokiram, ko se mi spremeni ritem ali menjam kraj bivanja.
No, danes imam pomembno novičko, ki me je spodbudila k pisanju...poleg tega pa pričakujem, da bo nekdo, ki je daleč, daleč stran, začel spremljat moj blog in bo tako na tekočem...že, ki pri meni facebook ne pali, tako kot pri tebi:)
Torej...za božička sem od meni drage osebe dobila v dar home made ptičjo hišico/hranilnico, ki sem si jo že dolgo želela. Ne morem opisat mojega presenečenja in veselja ob pogledu nanjo pod novoletno jelko:) Res čudovito darilo!!
Okoliščine so zahtevale, da sem jo imela priložnost doma še "dodelati" - pobarvati, narediti aluminijasto streho za čez zimo, itd. .... no zdej je končana. Lahko si jo ogledate na slikah.

 

                                                          a ni lušna?:)

Danes je doživela otvoritev in svoj prvi obisk:)....prišle so okoliške ptičice in veselo zobale sončnična semena.
Ob tem je bilo še lepše opazovati zadovoljstvo staršev, ki sta mi vsa ponosna razlagala kako zobajo, pa kok so lepe, itd.

 

                                                                  poglej desno zgoraj... 

Edine pomisleke imam glede barve...mogoče je malo preveč zelena:), sam itak se jo da prebarvati, tako da bo naslednje leto dobila novo oblekico:)
Aja, ne smem pozabit, da mi je bil očka v veliko pomoč pri zadnjih detajlih na hišici:)