Žižola

No, kljub vsem težavam sem našla svojo prvo temo...in to je trenutno pri nas doma zelo aktualen sadež ŽIŽOLA.

njam, njam...

Žižola je drevo, ki ga v Sloveniji najdemo samo na obali. Naša je visoka kakih 5m in zelo stara. Ena soseda, ki ima okrog 70 let pravi, da je tu rasla, že ko je bila ona otrok. Torej mora biti res zelooo stara :)

Deblo je rjave barve in zgrbančeno - razpokano, grobo. Krošnja ni ravno bogata. Iz vej rastejo listnate vejice, na katerih so majhni ovalni listi. Jeseni to vse skupaj odpade, tako da ostanejo samo gole veje. Poleti je čas cvetenja in če takrat stojiš zraven nje, slišiš čebele, ki opravljajo svoje delo :) Cvet je majhen in rumenkast.

deblo stare žižole

Seveda, ne smem pozabiti na plod - žižolo. Z zorenjem nastane, iz podolgovatega zelenega ploda, rjavkast plod, ki je čvrst in sočen - meni je ful fin.

življenjski cikel...

Na koncu postanejo plodovi oranžni in mehki, začnejo se gubati. Ko so oranžni in mehki so tudi še okusni, ko pa se nagubajo so dobri samo še za v tropinovec. Dajo mu aromo in rjavkasto barvo.

Znotraj žižole se nahaja podolgovata koščica, ki je na eni strani špičasta in moraš biti kar previden, ko jih ješ.

špičasta koščica...

Drevo je zelo nezahtevno, nikoli je ne špricamo ali posebej zalivamo...in nikoli nisem našla nobene živalice v sadežu (npr. črva). Najbolj tečne so mi bile letos mravlje - v začetku so se pojavile in se gostile, kasneje jih ni bilo več. Možno, da je bilo temu tako, ker so v začetku žižole popokale (kar prej še nisem opazila).

Najbolj zanimivo je, da je na drevesu možno hkrati najti zelene žižole, rjave v različnih odtenkih - kar pomeni, da so tudi različnega okusa; oranžne in mehke ter zgubane.

To drevo ti res da veliko...od sadežev (ki imajo zelo veliko vsebnost vitamina C, baje večjo od limon) do presenečenj in zanimivih prigod.

Anekdote povezane z žižolo...

 

 To drevo imam v našem vrtu najraje. Zanjo sem se borila že v otroštvu. En gospod, ki je bil pri nas na obisku, je poskušal narediti dobro delo (to vem zdaj, takrat nisem) in je zlomil vejo drevesa, ki je bila že prelomljena in se je začela sušiti. Jaz kot sicer pridna in mirna punčka sem začela kričati nanj, da kaj počne, naj pusti moje drevo pri miru!!...sledil je neutolažljiv jok in zbegan pogled gospoda, ki ga pol en čas ni bilo več k nam. :) Od takrat so veje odstranili brez moje prisotnosti in vedenja, ali pa s pogajanjem.

...ko smo otroci odraščali, se je začela večati potreba po parkirnih mestih...in seveda, katero drevo je bilo v napoto?...Žižola!...očetu je prišla na misel nora ideja, da bi jo posekali, vendar se me ni dalo pregovoriti..."Žižola bo ostala!" sem govorila...in tako je res ostala na svojem mestu, a brez ene veje, ki sem jo v pogajanjih morala žrtvovati:)

...

"Čav. Sem ti prinesla nekaj za probat."

"O, hvala. Kaj pa so to?"

"Žižole."

"Žižole? A to so kake posebne olive?"  

:)

mlada žižola...